Stopnja II – Ocenjevanje tveganja na pregledovalni stopnji
Ocenjevanje stopnje verjetnosti za mišično-skeletno preobremenitev
Potrebno je znanje o delovni nalogi, ki jo je treba oceniti. Za osebje je to znanje večinoma dostopno. Pri uporabnikih tega znanja je treba prej opraviti delovno študijo.
Ocenjevanje tveganja vključuje
opis nujnih zahtev za naloge ter delovnih pogojev in
kvantifikacijo stopnje napora s točkami tveganja.
Ocena tveganja s točkami odraža stopnjo verjetnosti mišično-skeletne preobremenitve. Višji kot je rezultat, večje je tveganje. Verjetnost mišično-skeletne preobremenitve se nanaša na splošno populacijo zdravih in normalno usposobljenih delavcev.
Uporabnik lahko izbira med dvema orodjema
Key Indicator Method (skrajšana oblika: KIM)
Manual Handling Assessment Charts (skrajšana oblika: MAC)
ki se uporabljata v Evropi.
Zaradi kakovostnih vzrokov je treba skrbno pretehtati posebna navodila za obe orodji, (KIM in MAC).
Cilji
Opis nujnih zahtev za naloge in delovnih pogojev
Kvantifikacija stopnje napora
Objektivna ocena tveganja – izračun točk tveganja
Navedba intervencijskih točk (preoblikovanje in/ali zdravstvena nega)
Ciljna uporabniška populacija, predpogoji za uporabo
Dobro poznavanje dela, ki ga je treba oceniti
Osnovno znanje o varnosti in zdravju pri delu
brez posebnega ergonomskega usposabljanja
razumnost
Napor
Če obstaja dovolj informacij in znanja o delovni nalogi, le nekaj minut.
Če ni dovolj informacij, je treba najprej opraviti študijo o delu in gibanju. V tem primeru je napor odvisen od kompleksnosti naloge, stopnje ponavljanja in delovnih pogojev. V povprečju traja približno 20 minut.
Orodja
Za ocenjevanje tveganja na pregledovalni stopnji sta na razpolago dve metodi:
Key Item Method (KIM) ali Manual Handling Assessment Chart (MAC)
Obe metodi
so razvili s posebnim sklicevanjem na Direktivo Sveta o ročnem premeščanju bremen
temeljita na biomehanski, fizični in psihofizični podlagi
sta preizkušeni glede veljavnosti in zanesljivosti
se uporabljata več let
Obe metodi dajeta primerljive rezultate.
Obe metodi sta orodji za ocenjevanje tveganja ozkega grla – ni za ocenjevanje pritiska in napora v celotnem delovnem dnevu. Kadar so naloge kompleksne ali se pogosto spreminjajo, uporaba ni mogoča ali je uporaba omejena.
Opombe
Ocenjevanje tveganja na pregledovalni stopnji opredeljuje značilnosti fizičnega delovnega bremena, kaže na situacije ozkega grla in daje namige za ukrepe.
Načelo: Pomembne značilnosti nalog so razvrščene glede na točkovno oceno s točkami tveganja.
Analogno s stopnjo I se upoštevajo različne značilnosti napora pri ročnem premeščanju bremen:
Biomehanski pritisk na kosti, sklepe in mišice, ki ga povzročajo akcijske sile in omejena drža
Mišična utrujenost, ki je posledica intenzivnega, pogostega ali stalnega kopičenja sile
Napor za kardiovaskularni sistem zaradi velike fizične obremenitve
Oviranost zaradi značilnosti bremena (razsut, spolzek, zelo velik)
Tveganje nesreče zaradi značilnosti bremena (zelo težko, vroče, ostro, gibljivo)
Tveganje nesreče zaradi značilnosti delovnega okolja (neravna ali spolzka tla, omejeno območje za gibanje delavcev, ovire, nezadostna osvetljenost)
Ocena tveganja s točkami odraža stopnjo verjetnosti mišično-skeletne preobremenitve. Višji kot je rezultat, večje je tveganje. Verjetnost mišično-skeletne preobremenitve se nanaša na splošno populacijo zdravih in normalno usposobljenih delavcev.
Za ocenjevanje posameznega tveganja pri posameznem delavcu je treba upoštevati nadaljnje dejavnike. Pri delavcu lahko obstaja tveganje, če:
ni fizično primeren za opravljanje neke naloge,
nosi neprimerna oblačila, obutev ali druge osebne predmete,
nima ustreznega ali primernega znanja ali ni usposobljen.
Ker gre za multifaktorske analize, se lahko hkrati sklicujemo na različne dejavnike, navedene v Prilogah I in II.
Nasveti za uporabnike
Teoretično je možna točna meritev vnesenih podatkov. V praksi se nekatere lastnosti zlahka izmerijo, veliko pa se jih ne da izmeriti. Teža bremena se lahko izmeri z vzmetno tehtnico. Preštejemo lahko število premeščanj. Meritev sile delovanja, upora trenja ali drže telesa pa je zapletena in draga.
Za enako stopnjo točnosti se uporablja načelo izračunane nejasnosti: vse lastnosti se razvrstijo z uporabo posebnih lestvic za minimalno in maksimalno vrednost. Na pregledovalni stopnji se zadostna točnost doseže na ta način.
Pri razlagi točk tveganja je treba upoštevati to omejeno točnost. Središčne točke so ozka grla in področja tveganja – ne same točke tveganja. Na ta način je mogoče zadostno oceniti tveganje pri večini nalog. V nekaterih primerih ocena tveganja na tej stopnji ne bo uspešna. V taki situaciji obstajata dve možnosti:
Če je situacija nejasna ali rezultati niso sprejemljivi, je treba upoštevati, obravnavati in interpretirati subjektivno oceno delovnega bremena delavcev ali njihove pritožbe.
Če obstaja potreba po večji točnosti in natančni oceni tveganja, je treba opraviti diferencialno analizo, ki ustreza stopnji III.
Da bi se izognili napakam, je treba rezultate s točkami kritično ovrednotiti. Rezultate je treba primerjati z izkušnjami, subjektivnim naporom, ki ga občuti delavec, informacijami o težavah ali odsotnosti.
Pri ocenjevanju tveganja na pregledovalni stopnji obstaja možnost napake pri ocenjevanju ali napačne razlage ocene. Morebitni viri so lahko nezadostno znanje o delu, ki ga je treba oceniti, subjektivne napačne razlage, nepravilno vneseni podatki, napake pri izračunu.
|
|
